Ana Frank je avtorica verjetno najbolj znanega dnevnika na svetu. Judovska deklica iz nemškega Frankfurta se je julija 1942 s svojo družino pred nacističnim preganjanjem skrila v eni izmed vrstnih hiš v Amsterdamu in v dnevniku redno beležila tamkajšnje življenje. Ko so nacisti 4. avgusta 1944 odkrili skrivno zatočišče judovske družine, so vse člane zajeli in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče. Ana je umrla pred 75 leti, februarja ali marca 1945, v starosti 15 let v nacističnem koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen, domnevno zaradi pegavice. Natančen datum njene smrti ni znan.

12. junija 1942 je Ana v svoj dnevnik, ki ga je od staršev prejela za 13. rojstni dan, prvič zapisala: »Upam, da ti lahko vse zaupam, kot še nisem nikomur, in da mi boš v veliko oporo.«

Kar je najstnica zatem zaupala svojemu dnevniku, sodi med najbolj pretresljiva poročila o preganjanju judov v času nacizma. Naslovnica njenih zapisov je izmišljena prijateljica: »Draga Kitty, od nedelje zjutraj do danes se mi zdi, da so minila cela leta. Kaj vse se je dogodilo! Človek bi mislil, da se je svet postavil na glavo,« je Ana zapisala 8. julija 1942. Zadnji vnos – okoli dve leti pozneje – je bil 1. avgusta 1944. Tri dni zatem so družino v njenem skrivališču odkrili nacisti.

S humorjem in ostrim jezikom

Ano Frank si lahko predstavljamo kot življenja polno in nagajivo deklico. V svojem dnevniku se sprašuje o vsem in vsakomur, natančno opazuje in opisuje ljudi v svoji okolici, s humorjem in ostrim jezikom. Piše o svojih sanjah, hrepenenjih, o ljubezni. Obenem premišljuje o svojem značaju: zaveda se svojega sproščenega veselja in posmehovanja vsemu, odkriva pa tudi svojo skrito plat, »ki je dosti lepša, čistejša in globlja«.

Ana sprva ni imela posebnih pisateljskih ambicij: »Na deklico, kot sem jaz, napravi pisanje dnevnika kaj čuden vtis. Ne samo zato, ker ga nisem še nikoli pisala, temveč tudi zato, ker duševni izlivi trinajstletne učenke kasneje pač ne bodo mogli zanimati ne mene ne druge.«

Toda spomladi 1944 je preko radia iz Londona slišala govor nizozemskega ministra za vzgojo. Svetoval je, naj se po vojni objavi vse o trpljenju nizozemskega naroda med nemško zasedbo, tudi dnevniške zapiske. Po mnenju zgodovinarjev se je Ana posledično odločila, da bo po vojni objavila knjigo. 5. aprila 1944 je zapisala: »… Vprašanje je le, ali bom znala napisati kaj velikega in ali se mi posreči postati kdaj novinarka ali pisateljica. Upam pač, zakaj s peresom znam prikazati vse, svoje misli, svoje ideale in fantazije.«

Preživel je le Anin oče

Nacisti so Ano Frank in njeno družino leta 1944 najprej odpeljali v Auschwitz. Tam je umrla njena mama. Ana in njena sestra Margot sta bili pozneje prepeljani v Bergen-Belsen – tam je umrla tudi Margot.

Nacistično nasilje je kot edini član družine preživel Anin oče Oto. Po dolgotrajnem premisleku je leta 1947 objavil dnevnik svoje hčerke. V enem zadnjih vpisov 15. julija 1944 Ana opisuje nekakšno slutnjo smrti: »Gledam, kako se svet počasi spreminja v puščavo, čedalje močneje čujem bližajoči se grom, ki ugonobi morda tudi nas, sočustvujem z milijoni ljudmi.« In nadaljuje: »In vendar, ko upiram pogled v nebo, začenjam spet upati, da se obrne vse na bolje, da mine tudi ta kruta groza in se povrne red, mir in vedrina.«

Dnevnik preveden v 70 jezikov

Ana Frank sama pri izdaji dnevnika seveda ni mogla sodelovati, toda njeni zapisi so postali pomemben del svetovne književnosti. Dnevnik je bil preveden v več kot 70 jezikov, tudi slovenščino, in prodan v več kot 30 milijonih izvodov. Skrivališče družine Frank je danes muzej. Leta 2019 je hišo v Amsterdamu, v kateri je judovska najstnica nekoč začela pisati svoj dnevnik, obiskalo 1,3 milijona ljudi.


Foto: splet / Wikipedia