Halik velja za enega največjih sodobnih mislecev v svoji domovini, ugled pa si je pridobil tudi daleč onkraj meja Češke republike. Bil je prijatelj in sodelavec poznejšega češkega predsednika Vaclava Havla (1936-2011). Z njegovima naslednikoma Vaclavom Klausom in Milošem Zemanom ga je povezovala prisrčna tekmovalnost, novi predsednik in nekdanji general Petr Pavel pa bo z njim verjetno spet bolj »usklajen«, ugotavljajo pri avstrijskem Kathpressu.

Tomašu Haliku kar nekako ustreza, da se spopada s političnim »establišmentom«. Ni človek, ki bi zgolj ponavljal vnaprej sprejete ideje. Nikoli ni delil sanj o posttranzicijski družbi, ki bi jo oblikovalo krščanstvo, ampak jih je že dovolj zgodaj zavrnil kot nostalgijo. In ko se je v prvem desetletju po političnem preobratu v Cerkvi na Češkem zdelo, da se vse vrti okoli vprašanj restitucije in odškodnin za razlaščeno premoženje iz predkomunistične dobe, je že zdavnaj pozival k Cerkvi, ki se je miselno osvobodila iz geta preganjanja in se na novo naučila vzpostaviti dialog s povsem spremenjeno družbo.

»Dobro varovana skrivnost«

Halik je bil dolgo časa nekakšna »dobro varovana skrivnost« Katoliške cerkve na Češkem, pozneje je s knjižnimi uspešnicami ter številnimi predavanji in javnimi nastopi zaslovel onkraj meja svoje domovine. Pri založbi Družina sta v slovenskem prevodu izšli njegovi deli Spovednikova noč in Znebimo se Boga (soavtorstvo z Anselmom Grünom), knjiga z naslovom Popoldne krščanstva iz leta 2022 pa je postala nekakšno obvezno branje za reformirane katoličane. Februarja letos so Haliku prisluhnili na zasedanju evropskega dela vesoljne sinode v Pragi – kajti češki teolog dejansko ima kaj povedati.

Ob tem se je Halikova raziskovalna kariera pravzaprav zaključila, še preden se je dobro začela, spominja Kathpress: julija 1972 je na lastni diplomski slovesnosti pred fakulteto, ki je bila po praški pomladi »očiščena« vseh svobodomislecev, vzkliknil navedek Karola Čapka: »Resnica je močnejša od oblasti!« Moralno zmagoslavje, toda malodane samomor v akademski ustanovi.

Halikova mati do svoje smrti ni vedela, da ima sina duhovnika.

Šele takrat je politično izobčeni mož iz liberalne družine prišel v globlji stik s Cerkvijo. Po skrivnem študiju teologije je leta 1978 v podzemlju prejel duhovniško posvečenje; njegova mati do svoje smrti ni vedela, da ima sina duhovnika. Halik je podnevi delal kot psihoterapevt z odvisniki od drog, v njegovem večernem krogu oporečnikov pa je bil tudi Vaclav Havel, ki je za skupino pogosto kuhal v svoji podeželski hiši. »Včasih sem v njegovih govorih, ko je bil že na predsedniškem položaju, še vedno slišal odmev naših takratnih razprav,« je Halik nekoč razkril v pogovoru za nemške medije.

Staro prijateljstvo - le eden izmed razlogov, zakaj je v težkih letih njegovega predsednikovanja (1989-2003) Havlu vedno stal ob strani in ga branil pred kritikami. Enako sta razmišljala, pesnik in sociolog: skupaj sta se borila za strpnost in državljanski pogum, za odprtost v svet in pripravljenost na dialog - in za večji družbeni nadzor nad močjo strank.

Prejemnik prestižnih nagrad

Na Karlovi univerzi v Pragi je Halik vodil ugledno katedro za sociologijo nekdanjega ustanovitelja države Tomasa Masaryka (1850-1937). Kot pisatelj je prejemnik ene najvišjih književnih nagrad v svoji državi. In je katoliški duhovnik, ki je kot rektor na praški univerzi hodil po stopinjah reformatorja in nacionalne ikone Jana Husa. Če ne bi bilo domnevne stigmatizacije duhovništva v sekularizirani Češki republiki, bi Halik leta 2003 morda celo postal predsednik - kot naslednik in prednostni kandidat svojega prijatelja Havla.

Mislec in teolog v esejih, pridigah, pogovornih oddajah in predavanjih nastavlja ogledalo neusmiljenemu materializmu in navidezno razsvetljeni medijski družbi. Halik rad poziva. Ne kričač, pač pa neodvisen intelektualec, ki vabi ljudi, naj razmišljajo sami. V »laboratoriju demokracije« je opravil že nešteto nadur.

Na koncu koncev Halikov cilj niso časti: dosti raje vidi, da ljudje razpravljajo o njegovih mislih.

V politično razpravo »želi vpeljati določene teme in določen slog«, spodbuditi Čehe k večji samokritičnosti in sodelovanju. Vsestranski mislec vedno znova spravlja ob zid oblastne politike in strankarske funkcionarje, kar mu daje - onkraj njegove domovine – »izjemne zasluge za razlago časa in sveta«, kot je bilo zapisano leta 2010 v utemeljitvi, ko je Halik prejel nagrado Romana Guardinija.

 Leta 2014 je sledila najvišja nagrada doslej: Templetonova nagrada, ki jo običajno imenujejo »Nobelova nagrada za religijo«. Z njo se je Tomaš Halik uvrstil ob bok materi Tereziji, bratu Rogerju, Desmondu Tutuju in dalajlami. Toda na koncu koncev Halikov cilj niso časti. Dosti raje vidi, da ljudje razpravljajo o njegovih mislih.