V četrtek, 9. februarja 2023, sta knjigo Zlato in biseri iz srebrne dežele pod Južnim križem v Galeriji Družina v Ljubljani predstavila avtorica akad. ddr. Marija Stanonik in Aleksander Igličar. Oba sta opisala, tudi čustveno, svoje potovanje v Argentino, med slovenske rojake, kjer sta doživela pristen odnos do domovine in slovenstva. Tudi med poslušalci je bilo precej potomcev nekdanjih beguncev, ki so v daljni Argentini našli zavetišče in varnost pred komunističnim nasiljem.

Pomemben vir informacij za vse, ki jih zanima slovenska diaspora

V knjigi je Marija Stanonik, ki je leta 2018 obiskala Slovence v Argentini, strnila 70-letno zgodovino te slovenske skupnosti, kar predstavlja pomemben vir informacij za vse, ki se s tematiko slovenske diaspore ukvarjajo profesionalno ali ljubiteljsko. Prav tako knjiga predstavlja pomemben nadaljnji kažipot za tiste, ki bi želeli poglobljeno spoznati slovenske rojake v Argentini. Močno povezani med seboj so uspeli ustvariti in obdržati organizirano šolstvo, ohraniti versko življenje in slovenski jezik.

Knjigo sta v Galeriji Družina v Ljubljani predstavila Aleksander Igličar in Marija Stanonik. FOTO: Ivo Žajdela

Zbornik dela v zvestobi in ljubezni 1948–1998 Jožeta Ranta

Prvo poglavje temelji na občudovanja vrednem Zborniku dela v zvestobi in ljubezni 1948–1998 (Buenos Aires, 1998), v katerega je Jože Rant strnil vsebino zapisnikov krovne organizirane slovenske skupnosti Zedinjene Slovenije. Avtorica je skušala predstaviti delovanje slovenske politične organizacije v Argentini v prvi vrsti skozi njihove lastne oči. Seveda se v ozadju ni bilo mogoče izogniti tudi lastnim stališčem.

V drugem poglavju je predstavila organizacijo in delovanje Našega doma, San Justo, enega od desetih argentinskih društev. Avtorica ni izbirala, imela pa je, kot pravi, veliko srečo, da je naletela na družino Marjana Grilja in Jožice Malovrh, ki sta ji ob obisku Argentine dala ne le zatočišče, temveč tudi priložnost za srečanja z nekaj družinami ali posamezniki ter se tako seznanila z njihovo bivalno kulturo in s sledovi slovenstva. Omogočila sta ji, da je bila navzoča ne le med občinstvom ob nastopih ali pri maši, temveč tudi na vajah zanje, pevskih vajah, otroških vajah za miklavževanje in ob sklepu sobotne šole, pripravah v kuhinji za postrežbo itn. Kar je o tem opisala, z določenimi niansami najbrž velja tudi za druge slovenske domove v Argentini.

Knjiga je bogato ilustrirana s fotografijami Aleksandra Igličarja

Enodnevno bivanje pri arh. Božidarju Bajuku in Cvetki Grintal v Mendozi je bila priložnost za primerjavo sestavin v etnološki sistematiki, na osnovi česar je napisala tretje poglavje, »hkrati pa nepozabno doživetje duhovne globine, ki je dihala iz njune obsežne knjižnice, slikarske opreme in glasbene spremljave v hiši«.

Četrto poglavje je namenila nekaj utrinkom iz argentinske pampe in obveznim točkam prvega obiska daljne dežele, peto pa »tako rekoč službenemu srečanju, ki se je začelo odvijati že v Ljubljani«.

Knjiga je bogato ilustrirana s fotografijami Aleksandra Igličarja, ki je argentinske Slovence prvič obiskal leta 2011 s potovalno agencijo TRUD.

Knjiga je bogato ilustrirana s fotografijami Aleksandra Igličarja. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodovina izseljevanja Slovencev v Argentino

Kot je v knjigi pod naslovom Slovenci v Argentini nekoč in danes napisala Helena Janežič, so slovenski izseljenci začeli v večjem številu prihajati v latinskoameriške države v zadnjih treh desetletjih 19. stoletja, sprva v Brazilijo. Prve številnejše skupine slovenskih izseljencev pa so prišle v Argentino proti koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih let 19. stoletja. Šlo je za nekaj družin in posameznikov z Goriškega, zlasti iz Brd, Krasa in okolice Gorice, ki so jih izseljenski agenti v povezavi z argentinskimi konzulati v Italiji privabili na sever, na mejo s Paragvajem. Ker so bile tam razmere težke, so se nekateri raje ustavili v provincah Santa Fe in Entre Rios, ki ležita nekoliko južneje. Leta 1878 je Argentina sprejela zakon o priseljevanju in kolonizaciji, ki je predvideval precejšnje olajšave za tiste evropske priseljence, ki bi se odločili za obdelovanje zemlje v na novo koloniziranih območjih. To pomeni začetek tudi slovenskega izseljenskega vala.

Tudi med poslušalci je bilo precej potomcev nekdanjih beguncev. FOTO: Ivo Žajdela

Med obema vojnama je v Argentino odšlo 25.000 oseb, predvsem iz Prekmurja in Primorske

Izseljenci so bili najprej s Primorskega, največ iz Trsta in okoliških vasi, nato pa tudi s Kranjskega, večinoma iz okrajev Postojna in Logatec. Mnogi so se naselili stran od civilizacije in zato prave priložnosti za druženje ni bilo. Kljub vsemu pa je bilo do konca 19. stoletja v Argentini več kot 30 naročnikov Mohorjevih knjig.

Čas med obema vojnama je v deželo pod ekvatorjem pripeljal glavnino slovenskih izseljencev. To je bilo približno 25.000 posameznikov predvsem iz Prekmurja in Primorske. Če se je prvi val naseljeval dokaj raztreseno, so se novi prišleki naselili dokaj strnjeno na obrobju Buenos Airesa (La Paternal), Cordobi in Rosariu. Nastala so prva društva, časopisi in kulturne skupine, poudarek je bil na ohranjanju materinščine, največ s pomočjo petja in odrske besede. Vsa društva so imela pevske zbore, večina dramske odseke, knjižnico, čitalnico in kmalu so začela graditi tudi svoje domove.

Predstavnica založbe Mladika iz Trsta Nadia Roncelli. FOTO: Ivo Žajdela

Po vojni je odhajala slovenska politična, gospodarska, kulturna in prosvetna elita

V letih 1947–1948 in 1954–1955 je v Argentino prispelo nekaj več kot 6.000 oseb, ki predstavljajo tretji val slovenskega življa v Argentini. Gre za skupino slovenskih beguncev, ki se je maja 1945, v strahu pred revolucionarnim nasiljem in brezpravjem, umaknila čez Karavanke na Koroško ter čez Sočo v Furlanijo in Benečijo. Odhajala je slovenska politična, gospodarska, kulturna in prosvetna elita. Večina med njimi si je reševala gola življenja. Domove so morali zapustiti v naglici in z mislijo, da se čez dva, tri tedne, ko bo zavezniška vojska pregnala komuniste, vrnejo v domovino. Približno 20.000 se jih je nastanilo v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji, slab mesec po prihodu pa je angleška vojska v Jugoslavijo vrnila približno 12.000 slovenskih domobrancev in civilistov, ki so jih komunisti umorili.

V nemogočih razmerah begunstva so ustvarili mrežo ustanov

Kot je zapisala Janežičeva, so slovenski politični begunci v nemogočih razmerah begunstva ustvarili mrežo otroških vrtcev, osnovnih šol, popolnih osemletnih gimnazij in strokovnih šol, izdajali so časopise in knjige, prirejali koncerte, predavanja in gledališke predstave. Po treh ali celo več letih je glavnina slovenskih povojnih beguncev našla zatočišče v Argentini. Ta je namreč kot edina država sprejela cele družine, tudi otroke ter starejše in bolne in ne le zdravih mladih posameznikov. V letih 1954–1955 so se jim lahko pridružili tudi sorodniki iz domovine.

Predstavnica sozaložnika Slovenske konference SSK Sonja Avguštin Čampa. FOTO: Ivo Žajdela

Od Društva Slovencev (1948) do Zedinjene Slovenije (1959)

25. januarja 1948 so slovenski politični begunci v Buenos Airesu ustanovili Društvo Slovencev kot prvo ustanovo slovenske politične emigracije, ki se je v tistih časih zatekla v Argentino. Prvi namen Društva je bil pomagati beguncem pri naseljevanju v novi domovini. Kmalu je njegovo delo preseglo meje vseljevanja in se usmerilo na organizacijo njihovega življenja v novih okoliščinah. Prvotno je bilo Društvo Slovencev edina ustanova »povojnih demokratičnih Slovencev v Argentini«.

Leta 1959 se je Društvo Slovencev preimenovalo v Zedinjeno Slovenijo. Ko so začeli nastajati krajevni slovenski domovi, je bil 25. februarja 1962 podpisan sporazum med Zedinjeno Slovenijo in njimi, s katerim so osrednjemu društvu poverili značaj krovne organizacije. Vse domove in druge ustanove povezuje v skupnost Medorganizacijski svet (MOS), ki je organizacijsko razdeljen v referate. Ti so odgovorni za delovanje posameznih področij: kulturnega, šolskega, mladinskega, tiskovnega in zgodovinskega.

Kot je zapisala Marija Stanonik v knjigi, je v sedemdesetih letih delovanja društvo Zedinjena Slovenija ključno povezovalo slovenske rojake v Argentini na družbenem, socialnem in kulturnem področju, zlasti pa je organiziralo in vodilo dopolnilni šolski sistem.

Knjiga Zlato in biseri iz srebrne dežele pod Južnim križem ima 320 strani in v njej je Marija Stanonik izčrpno predstavila izjemno pestro življenje Slovencev v Argentini.