Foto: Wikipedija
Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) so v torek, 15. novemrba, s slovesnostjo zaznamovali 70-letnico izhajanja zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Zbirka po besedah urednika Matije Ogrina ni le najstarejša in najobsežnejša slovenska knjižna zbirka, temveč tudi središče znanstveno-kritičnega izdajanja slovenske literature.

V njej so doživele določeno stopnjo popolnosti vse literarne zvrsti, obdobja in smeri. Vse to znanstveno kritično razumeti, koncipirati in analizirati pa je po Ogrinovih besedah izjemna naloga. Zbirka je bila in je še vedno prvovrstno leposlovno branje, obenem je osnova za vse nadaljnje izdaje pri drugih založbah. Zbirka odraža dvestoletno ustvarjalnost slovenskega naroda v pisani besedi od razsvetljenstva dalje. Hkrati je odsev zgodovine literarne vede na Slovenskem in njene vpetosti v družbeni kontekst.

Monografija o Simonu Gregorčiču pristala na centralnem komiteju komunistične partije

Na prireditvi je spomin na začetke zbirke in na dogajanje v času njegovega urednikovanja obudil prejšnji glavni urednik zbirke France Bernik. Spomnil je, da je že prvi urednik zbirke Anton Ocvirk določil njeno vsebino - da bo zbirka "zajela vse, kar je umetniško dragocenega in kulturno pomembnega ustvaril slovenski človek v preteklosti". Ocvirk je k sodelovanju pritegnil najbolj uveljavljene literarne zgodovinarje tistega časa. Ti so bili zelo dejavni in v prvem desetletju zbirke je izšel obsežen opus slovenskih literarnih klasikov, po letu 1980 pa se je njihova dejavnost zmanjšala. Razlog za to gre po Bernikovih besedah iskati v monografijah k zbranim delom oziroma v težavi, ki je postala aktualna, ko je France Koblar napisal monografijo o Simonu Gregorčiču, ki je nato zaradi cenzure ni objavil v zbirki. Rokopis je namreč pristal na centralnem komiteju komunistične partije in Koblar je potreboval več let, da ga je pridobil nazaj in ga pozneje objavil pri Slovenski matici.

Od Jurčiča do Kocbeka

Ponoven razcvet je zbirka doživela v 90. letih minulega stoletja z zbranimi deli Ivana Cankarja. Po Cankarju pa se je program Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev skrčil. Ko je Bernik po Ocvirkovi smrti sam nastopil vlogo urednika, si je zadal nalogo, da nadaljuje in zaključi izdajanje nedokončanih zbranih del. V njegovem času so se med drugim zaključila zbrana dela Josipa Jurčiča, Janka Kersnika, Antona Aškerca in Otona Župančiča. Hkrati se je s sodelavci posvetil izboru novih avtorjev, primernih za vključitev v zbirko. Kot je povedal Bernik, se ni mogoče osvoboditi prepričanja, da je Ocvirk oblikoval zbirko v pretežnem soglasju z uradno kulturno politiko povojnega časa in da ni bil enako naklonjen nazorsko različnim literarnim ustvarjalcem. Sam je v nasprotju s tem zagovarjal stališče, da sodijo v zbirko predstavniki vseh literarnih smeri v slovenski književnosti in vseh svetovnih nazorov ter da različne literarne in idejne usmeritve ne morejo biti glavno merilo pri izboru klasikov.

V nadaljevanju so svoje delo predstavili še uredniki opusov, ki so izšli letos. Opusu Zofke Kveder se posveča Katja Mihurko Poniž, opusu Edvarda Kocbeka Mihael Glavan, Vladimirju Bartolu Tomo Virk ter Vladimirju Truhlarju in Jožetu Udoviču France Pibernik.

Zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je začela izhajati leta 1946 pod okriljem Državne založbe Slovenije, kjer so jo izdajali vse do osamosvojitve Slovenije. Zatem je zatočišče našla pri mariborski Literi, od leta 2009 pa je njen domicil pri Založbi ZRC. Sprva jo je urejal Ocvirk, po njegovi smrti do leta 2011 Bernik. Do konca leta 2016 je v zbirki izšlo več kot 270 knjig.