Naš profesor, Štajerec, Vojničan in salezijanec Bogdan Kolar je odtlej na svoji življenjski poti dosegel številne mejnike; od magistrskega in doktorskega naziva pa do služb, ki so mu bile poverjene; od predstojnika Nadškofijskega arhiva Ljubljana pa do dekana Teološke fakultete Univerze v Ljubljani in naslova zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani.

A to so le nekateri miljniki, saj bi človek zlahka naštel še vrsto njegovih različnih drugih služb znotraj akademskega ali cerkvenega sveta, kjer je pustil svoj pečat. Pot med temi miljniki pa je seveda še veliko bolj pisana. Nemajhen del je vsekakor povezan s pedagoškim delom, z učilnicami in predavalnicami. In prav tja sodi najino prvo srečanje v jeseni 1992.

Avtor zapisa je trzinski župnik dr. Boštjan Guček. FOTO: Ivo Žajdela

Enkrat koncem septembra tistega leta sem padel na »tnalo« preverjanj. Ne spomnim se več, katero listino je profesor Kolar prinesel s seboj za tisto uro. Zato pa toliko bolje, kako se je v njegovih rokah znašla majhna, siva redovalnica in ko se mu je oko sprehajalo po njej, je že zastavil vprašanje ter nadaljeval: »To nam bo povedal gospod, gospodična …« Vselej je malo počakal in tišina ob tem zatišju, pred odločitvijo, kdo bo moral pred »sodbo«, je bila za nas dijake še kako mučna. Profesor jo je prekinil z nekoliko radostnim vzklikom priimka kandidata. Takrat sem prišel na vrsto jaz.

Nikoli v življenju ne bom pozabil občutka, ko se ti stemni pred očmi in ne veš niti, kako se pišeš, kaj šele, da bi se podpisal. Nič čudnega, da ob tistem preverjanju nisem izustil kaj pametnega, še tega ne, da je listina spisana na pergamentu. Posledice so bile seveda jasne, a niso pustile nobenih ran. Kvečjemu nasprotno, zanimanje za zgodovino se je postopoma le še krepilo. Na svoj način pa je k temu prispeval prav zgled profesorja Kolarja. Bil je vedno resen, tudi če smo mu kakšno ušpičili v učilnici, le dober opazovalec pa je ob tem vseeno zaznal kanček premika v kotih ustnic, kar je nakazovalo na vedro naravo pod plaščem zamolkle resnosti.

Vse dijake je že od prvega dne vikal in to je bilo za nas takrat nekaj popolnoma novega, skorajda šokantnega. Do vsakogar je kazal visok nivo iskrenega spoštovanja in med nami že tedaj prestavljal meje in širino ne le našega znanja pač pa tudi omike. Pri tem tudi praktični nasveti niso izostali. V četrtem letniku gimnazije, ko nas je spet poučeval zgodovino, nam je maturantom položil na srce: »Srednja šola, sploh gimnazija je za to, da se naučite zgodovino in jezike. Vse drugo – matematiko, fiziko in druge predmete boste poglabljali na fakulteti, kjer boste študirali. Zgodovino in jezike pa boste vedno potrebovali kot orodje.« Kako resnično. Želel bi si, da bi to misel kdaj vključili v vzgojni proces ob koncu osnovne oziroma začetku srednje šole.

Vse dijake je že od prvega dne vikal in to je bilo za nas takrat nekaj popolnoma novega, skorajda šokantnega.

Po maturi se najine poti niso razšle pač pa, ker me je pot vodila na Teološko fakulteto, prepletale. Predavanja dr. Kolarja so bila vselej zanimiva, začinjena s kakšnim dovtipom ali šalo, zavito v celofan resnosti ali prikrito s podatkom, ob katerem si moral vedno dobro premisliti, kaj je profesor želel povedati. Že takrat pa so nam študentom bile znane tudi različne razprave in študije, ki jih je ob vsem delu vestno objavljal v različnih monografijah, glasilih in zgodovinskih revijah. Čeprav smo bili šele na začetku študijskih poti, je imel z nami potrpljenje in je bil po zgledu ustanovitelja salezijancev, sv. Janeza Boska nam kot oče in učitelj.

Uresničeval je tisto zahtevo don Boska do svojih sinov: »Ni dovolj samo, da imate mlade radi. Oni morajo čutiti in vedeti, da jih imate radi.« Intuitivno je dal čutiti, da mu ni vseeno, kako in kaj kdo dela. Znal je tudi povedati, kaj je prav in dobro, obenem pa je pustil osebno svobodo in dostojanstvo. Čeprav redkih in modrih besed, je vse to izražala njegova pojava, vedno skrajno urejena, resna in spoštljiva. Že iz vsega tega bi lahko sklepali, da se je prof. dr. Kolar svojem študiju poglobil tudi v angleško kulturo in bi si prav gotovo zaslužil viteški naziv Sir.

Od leta 1983 do 1997 je dr. Bogdan Kolar poučeval na Gimnaziji Želimlje, dva mandata je bil tudi dekan Teološke fakultete. FOTO: Ivo Žajdela

Najbrž sem si ga prav zaradi tega želel imeti sprva za mentorja diplomskega dela, pozneje še pri doktorskem študiju. Pri slednjem je bil prav Bogdan tisti, ki me je usmeril na raziskovanje in pisanje disertacije o razmerah in družbenem položaju duhovščine na Slovenskem. Tematika je bila v celoti neraziskana, toda izjemno vabljiva in zato sem se je tudi lotil. A če človek ne skrbi za red in disciplino pri sebi, se stvari zapletejo. Dr. Kolar me je sicer spodbujal, a kot mlad, nadobuden kaplan sem vnovič storil napako in če se človek resno ne loti dela, se zadeve vlečejo, leta pa tečejo. Namesto da bi bil eden njegovih prvih doktorandov, sem bil eden zadnjih. Toda mentor mi tega ni prav nič zameril. Seveda, lahko bi odklonil mentorstvo, se odločal drugače – a tovrstnih težav ni bilo. Prej nasprotno, bile so spodbudne besede, tehtne usmeritve in ob takšni izkazani skrbi mentorja, tudi učenec želi kvalitetno opraviti svoje delo.

Prav zaradi odkritosti, klene besede in izkazane dobrohotnosti, so se prijateljski stiki le še poglobili. Hvala, gospod profesor! Za zgled, izkazano širino misli in resnično prijateljstvo. Ob vsem tem pa ni znanstveno delo nič trpelo, kvečjemu nasprotno. Dr. Kolar je zahteval standarde, ki pritičejo akademskemu svetu in od študenta terjal veliko mere samokritičnosti. Morda prav zato ni čudno, da ko me kdo vpraša, kdo je bil moj mentor in mu z nemalo ponosa omenim ime mentorja prof. dr. Kolarja, praktično vsi nato samo resno prikimajo in neredko zaključijo: »O, to pa ni kar tako!«

Res ni, saj zaslužni gospod profesor, zvesti sin don Boska, ob številnih objavljenih znanstvenih prispevkih, monografijah in vnetem raziskovanju novih tematik na polju zgodovinopisja, vselej ostaja iskriv sogovornik, ki v pogovoru vsakemu vestnemu raziskovalcu rad razkrije to ali ono odkrito arhivsko dragocenost ali odpira vrata svojih spoznanj, z željo, da bi se le-ta še nadgradila. Z željo, da bi bilo še dolgo tako, kličem: Vse najboljše in Ad multos annos! spoštovani gospod profesor!