V preteklem letu sem se neštetokrat zahvalila, da nas je koronačas ujel v obdobju, ki ni globoko prelomen za našo družino. Za to sem bila hvaležna, ker sem čutila, da bi v nasprotnem primeru imela toliko globlje dileme glede vseh vprašanj, ki mi jih je to obdobje vzbudilo. Imela sem občutek, da mi je laže, da so otroci še v starosti, ko so še "gnetljivi" in močno podvrženi vplivom najine vzgoje (in zgleda!), ko jim lahko še ogromno pomagam pri vzpostavljanju dobrih navad, pri učenju učenja, pri spreminjanju škodljivih vzorcev.

Najpogostejši dvom oz. negotovost je namreč bil, kaj naj naredim v neki situaciji. Naj ukrepam, aktivno delujem, posredujem, ali pa prepuščam, zaupam, spuščam stvari iz rok, predajam odgovornost?

Največji izziv se mi je zdel obdržati perspektivo, v kateri se ne bi samo neposredno odzivala na dogajanje, ampak (so)ustvarjala razmere, v katerih živimo. Torej, da ne bi delovala le po navodilih in sledila toku, ampak dejansko aktivno vplivala na...