Najbrž prav vsi stremimo k varčnosti, predvsem v kuhinji. Večinoma si želimo, da hrane ne zavržemo, nabavimo le toliko, kot bomo porabili, in skuhamo le toliko, kot bomo pojedli. Pri piščancu praktično vse do krempljev. To ni skopost, ampak predvsem iskrena hvaležnost za dobrine, ki so nam dane, in spretnost, kako obrniti vsak porabljen cent ali sproščeno energijo delovne moči.

Nekoč sem slišala hudomušno misel, kako si v družini razdelimo celega piščanca: prsni del navadno poje ata, bedrci in perutnički pojedo otroci, medtem ko ostane mami hrbtni del, da ga obgloda in obere meso s kosti. Najbrž bo kar držalo, le da v sodobnem času le redkokdo še kupi celega piščanca, slišim. Preprosteje in hitreje je pač kupiti zavitek piščančjih prsi in speči zrezke za vse družinske člane.

Sama se ne bojim »čudnih« kosov mesa, celega piščanca, kaj šele kosti. Iz njih r...