»Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš,« odmeva vsako leto na pepelnico po naših cerkvah. Prah je prispodoba za minljivost: ko potegne veter, se razblini in ga ni več. V vsakdanjem življenju je prah naš stalni spremljevalec, čeprav ga po navadi ne opazimo. Takrat ko ga, pa se lahko začnejo težave.

Ko je Aron, kot piše v Drugi Mojzesovi knjigi, iztegnil palico in udaril prah zemlje, so se v težavah znašli Egipčani. Iz prahu so namreč po vsej deželi nastali komarji ter zagrenili življenje živini in ljudem. Še huje je bilo, ko sta Mojzes in Aron vzela iz peči polna prgišča saj in jih je Mojzes vrgel proti nebu. Saje so se spremenile v droben prah, ki je povzročal tvore z gnojnimi mehurji.

Prah je v Svetem pismu omenjen še na mnogih mestih. Ko je kača zapeljala ženo v raju, ji je Bog rekel: »Po trebuhu se boš plazila in prah jedla vse dni življenj...