Stopila sem v sobo, pogledala naokrog, se namrščila, zavzdihnila in sama pri sebi zagodrnjala, češ: »Zakaj je danes tako temno?« Moje misli so nemudoma brez težav našle krivca: vreme! In že sem se znašla v začaranem krogu strupenih misli o tem, kako da ravno pri nas ne more vsaj tu in tam posijati sonce. Živiš v napačnem kraju, sem si rekla. Kako slabo! Kako morem živeti tu? Res ne bi šlo kje drugje? Kdo je kriv, da živim tu? Zakaj so okna na tej strani, zakaj so okrog naše hiše še druge hiše, ki kvarijo raz-
gled …? Hudi duh je kar pokal od ponosa.

V nekem trenutku sem se zdrznila in kar zadelo me je. Kako daleč sem (zopet) dovolila zagrenjenosti v pičlih nekaj sekundah – in to samo zato, ker se mi je v prostoru zdelo nekoliko temno! Tema se osupljivo hitro priplazi do srca … Gotovo gre tudi drugače. Poskušala sem prevrteti čas nazaj in se še enkrat razgleda...