Lepo se obnašaj! Priden bodi! So to učinkovite besede, pobožne želje ali še huje: popolna frustracija staršev? Še zlasti pri maši je družinam z majhnimi otroki pogosto težko, saj maša traja precej dlje, kot so jo malčki sposobni spremljati. Zaželena sta tišina in mir, da ne motimo drugih, poleg tega pa smo vsem na očeh. Starši nemirnih otrok so pogosto videti, kot da so povsem nesposobni vzgajati.

O takšni izkušnji in nasploh o življenju z drugačnim otrokom je v tokratni številki spregovorila Natalija Obadič, mama otroka z motnjo pozornosti, ki je napisala iskreno knjigo O, ti naš Lovro. Čeprav motnja pozornosti ni tako redka, redko iz prve roke slišimo, kako se počuti mama, ko jo zaradi nemirnega otroka vsi gledajo postrani. Resda opazovalci ne morejo vedeti, da je otrok nemiren zaradi drugačnih možganskih povezav in ne zato, ker ne bi bil vzgojen. Nemirni otroci, ki se ne obnašajo »lepo« in niso »pridni«, so dober preizkus za naše skupnosti: ali je župnija zares dom za vs...