Znani stavek Theodorja Adorna, da po Auschwitzu ni več mogoče pisati poezije, mi je z vso ostrino zarezal v misli, ko sem v prejšnji številki Družine bral pogovor s s. Andrejo Godnič o razmerah v Venezueli, kjer deluje kot misijonarka. Nekoč stabilna demokratična država, katere bogastvo je temeljilo na ogromnih zalogah nafte, »je danes truplo; ljudje umirajo od lakote, kar osemdeset odstotkov prebivalstva nima dovolj hrane; oblast je oborožila kriminalne tolpe in jim poverila skrb za ‘red in mir’ v državi; sadovi socialistične diktature so zapuščene enajstletne punčke, ki se prostituirajo na ulici; naga trupla, ki jih vsakodnevno najdevajo v smeteh; od strahu ohromljeni možgani žrtev ...« Kakšen smisel ima res ob tem poezija, zlasti lirična poezija? Ali čustva ne zamrznejo ob tolikšni bedi? Ali lepota ne postane plehka ob teh strahotah? Ali ni bedno in neokusno, celo perverzno tratiti čas z besedami, z njihovimi pomeni in podpomeni, in prisluškovati zvenenju tega ali onega posebej i...