V ponedeljek, 25. januarja, zvečer je iz Kanalske doline prišla žalostna novica: »V 93. letu je odšla v večnost gospa Lisa Sima iz Žabnic, Palderca po domače!«

Spomini me odnesejo v pozna 90. leta prejšnjega stoletja, ko sem začela s poučevanjem slovenskega jezika pri Slovenskem kulturnem središču Planika. Kako ponosna je bila na svoja vnuka – Antonia, takrat še malega Tončija, kot smo mu v šali radi rekli, in na nekaj let starejšo Cristino –, ki sta se učila slovensko. Tudi huda je znala kdaj biti, ker se ju slovenščina kar ni prijela, malemu možu pa naloge niso najbolj dišale. A na domači kmetiji se je pri delu vedno izkazal! »Veste, on je bolj za delo!« je rada rekla.

Živahna temnolasa gospa z radoživim pogledom in izjemno življenjsko močjo te je rada nagovorila. Z živo in jasno iskrivo slovensko besedo, tako v domačem ziljskem govoru kot v knjižni različici slovenščine, ki se je je naučila na raznih tečajih in gledaliških vajah pri slovenskih šolskih sestrah v...