Razen v šolskih spisih sem doslej zgolj enkrat pisal o Francetu Prešernu. Celo tedaj sem si ga v mladostni vnemi ne preveč pietetno privoščil. Njegov kult, če naj ga tako imenujem, mi je šel na živce. Morda sem se počutil razočaranega v skoraj brezmejnem oboževanju, ki je zaznamovalo moja prva osnovnošolska srečanja s pesnikom. Takrat sem seveda dobesedno jemal vse podobe iz standardne šolske hagiografije, te pa so pred nič hudega sluteče podalpske mulce postavljale kup nesreče, ki ga je nemila usoda tepla noč in dan.

Zato si nisem nikoli zares opomogel od spoznanja, da je znal ta kup nesreče življenje tudi uživati in da morda vseeno ni bil kar naprej tepen. Toliko bolj, ker je bilo razkrivanje manj tragične Prešernove plati podloženo z na Slovenskem dobro znanim podrobnim seciranjem metričnih oblik v Sonetih nesreče, gazelah ali v Turjaški Rozamundi.

Ivan Cankar je v moje življenje sicer ravno tako vstopil kot kup nesreče, ker je že v prvošolskem berilu uničil nov...