Pri nas se ob 11. uri dopoldne vsak dan pojavijo določene napetosti. Otroci prilezejo iz svojih brlogov (beri: izza zaslonov), primerno izmozgani in nataknjeni, potrebni pozornosti in človeškega stika, pokukajo, ali je kaj dobrega na mizi, in če (še) ni, se v nekaj minutah razvije prepir. Hja, ljubezen gre skozi želodec.
To je tudi čas, ko nismo navajeni od prej, da bi bili med delovniki skupaj doma. Tega sobivanja smo se morali navaditi, se priučiti določenih navad in tudi potrpeti ob tem, ko je toliko različnih potreb na kupu. Skrbeti za prehrano, tehnično podporo in čustveno razpoložljivost vsem družinskim članom 24 ur na dan in vse dni v tednu je zelo naporno. Ob tem je po večmesečnem šolanju na daljavo prišlo tudi že do zasičenosti z odnosi. Doma je večja frekvenca v fizičnem prostoru: sobe se hitreje razmečejo, hitreje se vse umaže, hitreje se napolni prostor. Vsak je bil navajen svojega (ne)reda, sedaj pa smo se morali privaditi delovnemu ritmu drug drugega. Ob tem nimamo...