Če verujemo, da bomo po smrti po Božjem usmiljenju prišli v nebesa, v neminljivo blaženost, bi se tega morali kristjani vsak hip svojega življenja neizmerno veseliti. Ko pa zbolimo in se nam na obzorju prikaže smrt, tečemo od zdravnika do zdravnika, da bi si podaljšali in olajšali tuzemsko življenje. Seveda to ni nič narobe, res pa je, da lahko v skrbi za zdravje to pripelje do nekakšne »religije zdravja«. Torej: »nebes se veselim, tja priti si želim«, pa vendar naj nebesa še počakajo. Ali nismo v tem kristjani nekako nedosledni?

Dragi g. Franci, hvala za vprašanje. Strinjam se z vami: Življenje kristjana tu na zemlji je hoja proti večnosti. Božja beseda nam na več mestih spregovori o tem, da na zemlji ljudje nimamo stalnega bivališča, ampak iščemo prihodnje (prim. Heb 13,14). Zato naj bi živeli in delali z nostalgijo po nebesih. Papež Frančišek to lepo izrazi: »Noge na zemlji, da hodimo po zemlji, delamo na zemlji, delamo dobro na zeml...