Čeprav bi bilo v tem trenutku verjetno bolj odmevno pisati o sestavljanju in prestavljanju (ne)konstruktivne nezaupnice in morda o onemogočanju delovanja vlade sredi epidemije – kar je enako, kot da bi znanstveniki namesto zdravila za uničenje virusa iskali pospeševalce množenja virusa –, pa se obrnimo v življenje naših družin, župnij in duhovnikov (župnikov), ki svoje (tudi) zaradi koronavirusa umrle farane pokopavajo bolj na hitro, čeprav brez maše, pa vendar dostojanstveno. Kot je dejal župniku faran, ki mu je zaradi covida 19 umrla mama: »Tudi, ker to delate, Bogu hvala, da vas imamo.« In lahko bi našteli še mnoge stanove (zdravstveno osebje itd.). Spregovoriti torej želim o najboljšem v vsakem narodu, o njegovi podstati, o duhu, o tistih, ki tega duha spodbujajo, med njimi s(m)o (tudi) duhovniki.

Epidemija je namreč pred človeštvo, pa tudi Cerkev (naše župnije, občestva, družine) in tudi pred naše duhovništvo postavila nekaj novega, neznanega, neke vrste megleno kopren...