»Nekega toplega julijskega večera,« se je spominjal oče Barzanufij, »sem iz svoje tihe celice stopil na prosto. Na nebu ni bilo lune, le brez števila zvezd se je lesketalo na temnem ozadju. Rad sem se sprehajal ob tej pozni večerni uri po samotni stezi skitskega vrta in se tako, na samem z Bogom, odtrgal od vsega posvetnega. Prišel sem do vélikega ribnika in nenadoma zagledal našega meniha puščavnika, očeta Genadija, ki v skitu živi že dvainšestdeset let. Zadnja leta sploh ni več prestopil samostanskih vrat in je na svet popolnoma pozabil. Nepremično je stal in zrl v vodo. Poklical sem ga, da ga ne bi s svojim nenadnim prihodom prestrašil. Približal sem se mu in mu dejal: 'Kaj počnete tukaj, oče?'

'Opazujem vodo,' je odvrnil.

'Kaj pa vidite v njej?'

'Ali ti kaj vidiš v njej?' mi je odvrnil z vprašanjem.

'Vendar jaz kontempliram Božjo mo...