Z razumom skregane naloge, presenetljivi zamiki načrtov, cikcak skozi neznane pokrajine. Zoprne situacije, ki jemljejo mir. Jožef je vsaj na začetku svojega zakonskega življenja dejansko živel pod velikim stresom. Koliko nepredvidljivih dogodkov je moral dodati v svoj rokovnik in obenem svoje lastne načrte zapisati na kasnejši datum? Koliko negotovosti mu je kljub precej natančnim angelskim navodilom krivilo hrbet? Pisatelj Jan Dobraczyński mu je v romanu Očetova senca v usta položil celo te očetovske besede: »Če mi je On ukazal izpolnjevati očetovske naloge, je brez dvoma z menoj. Toda jaz tega ne čutim. Kar naprej me obhajajo strahovi, občutek nemoči … Nikoli ne vem z gotovostjo, ali je pot, ki sem jo izbral, ta, ki bi jo moral izbrati!«

Tudi kot ženska lahko ob teh besedah začutim stisko Jahvejevega sledilca, očeta in moža, ki je moral že kmalu po poroki čez noč zapustiti stalne stranke in se z družino in vrečo orodja odpraviti v tuj kraj, zato ker je verje...