Spomini so kot žerjavica, ki jo starec izbrska izpod pepela. Vroči žareči koščki, ki jih vsakič, ko padejo nazaj v pepel, znova pobere z golimi rokami in jih predeva iz dlani v dlan, ker ga pečejo, vendar jih podpihuje in noče, da bi ugasnili in se spremenili v hladen pepel.

Ko sediš in poslušaš trpke spomine na prestane krivice, trpljenje po nedolžnem, čutiš pekočino v globine zažrte bolečine, ki ne pojenja, ki bruha ognjeno opustošenje zmeraj znova kot ognjenik. Ne umiri se, marveč zaliva starost z žgočo grenkobo.

Le čemu je dano ljudem, mladim in starim, še zlasti pa slednjim, da svoje bolečine prelivajo v besede in jih znova in znova ponavljajo, obnavljajo, odpirajo rane in jih razkazujejo vsakemu, ki je voljan prisluhniti? Nezaceljene, gnojne, zastrupljene duševne rane.

Le čemu je Bog tako naredil človeka, da se s starostjo sklanja nazaj, v preteklost in se vztrajno muči z natančnim obnavl...