Hči Adela je 1. decembra 1981 hotela na letalo. Nisem ji dovolila – iz preprostega razloga, ker je sin tistega dne odšel k staršem v Dolič (Kuzma), kjer smo kupili prašiča, in se je obetalo veliko dela. Stalno je hodila za mano, naj rečem »da«, a sem vztrajala, da zdaj ne.

»Če jaz ne bom šla, tudi prijateljica ne bo šla,« je odvrnila. Rekla sem, da me to zanima, da jo zdaj najbolj potrebujem, drugič ji pa ne bom branila. »Saj veš, kaj bo očim delal,« sem rekla – bil je namreč alkoholik in nagle jeze. »Ne morem pomagati, potem je bolje, da vzameš svoje stvari in greš kamorkoli, doma ne bo miru.«

Zvečer je sin s prijateljem pripeljal prašiča, prišla pa je tudi moja mama.

Imeli smo majhno črno-belo televizijo, tam smo slišali za nesrečo slovenskega letala na Korziki. Hčerka je jokala in naslednji dan sta se s prijateljico objeli. Njena mama me je...