»Kdo je zaprl morje z vrati, ko je izbruhnilo in ušlo iz materinega naročja?« (Job 38,8)

Samostalnik »morje« (hebr. yām; gr. thálassa) v pojmovanju celotnega Bližnjega vzhoda predstavlja neukrotljivo silo. To dojemanje temelji na mitologiji, saj yām pomeni kanaansko božanstvo morja, ki prevzema podobo kače ali zmaja, kot zaznamo v mezopotamski mitologiji s Tiamat oz. v svetopisemskem okviru z morsko pošastjo Leviatanom (Ps 74,13-14).

Morje – vode, ki jim je Bog dodelil prostor (1 Mz 1,10) in vanje postavil živa bitja (1 Mz 1,22), tako čiste kot nečiste živali (3 Mz 11,9-10) – se zdi neskončno (1 Mz 22,17), globoko (2 Mz 15,10) in mogočno (Ps 65,8). Če za človeka predstavlja neukrotljivo silo, da postane podoba popolne stiske in napada nasprotnikov (Ps 69,3), pa Bog zmore ukrotiti ta prvinski kaos (Iz 51,9-15), umiriti morje (Job 26,12) in se igrati z Leviatanom (Job 40,25-32). Vendar pa Bog postavlja morju meje in ga razdeljuje na dvoje, da bi oblikoval živl...