Nisem vedel, kaj naj kot katehet rečem svojim veroučencem prvega razreda za zaključek tega veroučnega leta. Zares smešni občutki ob tako čudnem letu. Večino otrok sem nazadnje videl v začetku oktobra, potem pa smo imeli verouk le še »na daljavo«, dokler se nismo spet srečali »v živo« pri sv. maši ob zaključku leta. Za nekatere sem bolj ugibal, kot vedel, kako jim je ime.

Verouk »na daljavo« je bil tak, da sem snemal svoje razlage, medtem ko sem si poskušal naslikati njihove obraze na drugi strani omrežja. Jaz torej njih nisem videl, ne slišal, le upal sem lahko, da si oni te posnetke ogledajo, poslušajo in naredijo nalogo v zvezku. Da mi ne bi povsem upadla vnema, sem si domišljal, da me poslušajo z največjim zanimanjem in z odprtimi usti. Zato sem bil vesel, ko so mi ob koncu prinesli svoje porisane zvezke: se pravi, da so vendarle poslušali.

Ko sem jih torej po osmih mesecih gledal, kako stojijo pred menoj, sem jim rekel, da so bili oni v tem letu zame kakor Bog....