Pogosto se srečujem z načrti o prenovi bogoslužnih prostorov. Pokličejo me, ko želijo spremembo: ali zato, ker je vse preveč prazno, ali ker je vse samo dekoracija, ali pa so umetniška dela, ki so močno izraz umetnika, da »ni lahko najti v njih vero, ki jo izpovedujemo«, mi je pred kratkim rekel en zdravnik. Velikokrat pa verniki doživljajo te prostore kot prazne, ponavljajoče se in vsebinsko siromašne.

Temeljno vprašanje je, kaj naj bi ta prostor razodeval. In tu se takoj pokaže problem, ki je že v samem načinu razmišljanja: kakšen prostor bi mi radi, kaj nam bi bilo všeč? Kakšen prostor bi radi mi za Boga, za njegovo prebivališče? Kaj je po našem za bogoslužje primerno?

Zelo podobno razmišljamo, ko gre za poslanstvo Cerkve v svetu. Izhodiščna točka je vedno ista: Kaj bi mi radi naredili, kaj je po našem treba ukreniti in kako bi po našem delovanju svet postal lepši in boljši; kako bo naša akcija popravila in spremenila svet.

Če na hitro pogledamo po sten...