Vsake toliko nam uspe koga razjeziti, spet drugič komu to uspe doseči pri nas. Navadno iz nevednosti in nerodnosti, kdaj pa tudi povsem načrtno in premišljeno, ker se pač nekdo ne drži dogovora oz. je prestopil mejo, za katero mislimo, da je vsem jasna. Ljudje pač delujemo po svojih vzorcih in prepričanjih, pogosto pa pozabimo, da svet ni ukrojen le po naši meri in da ne velja misliti zgolj nase, da imamo pač vsi tudi družbene odgovornosti, ki so stvar širšega soglasja, da živimo v skupnosti. Da bi omilili težo in posledice svojega dejanja, pogosto pa že zato, da bi vzpostavili dialog ali porušeno ravnovesje, se poslužujemo različnih opravičil, ki so vedno kulturno pogojena. Gre pravzaprav za neke vrste družbeni ritual, obrazce, ki se v določenih okoliščinah (in kulturah) pričakujejo.

Ko ga npr. polomimo (ni nujno, da gre za neko kardinalno napako, lahko zgolj za napoved nekega dejanja, ki bo porušilo siceršnje ravnotežje), se torej spodobi, da se prizadetemu opravičimo<...>