Tridesetletnica slovenske države terja premislek, od kod smo prišli in kam gremo

Zadnjič sem znova vzel v roke svojo fotografijo iz prvega razreda osnovne šole. Na njej žarijo smejoči se in zadovoljni obrazi prvošolcev. Na naših glavah so temno modre čepice z rdečo peterokrako zvezdo. Spomnim se, da smo čepice prejeli v sprevrženem postopku iniciacije, ko smo morali pred vsem učiteljskim zborom zapeti pesem o Titovih pionirjih. Takrat se nam celoten dogodek in čepice niso zdeli nič posebnega, sprejeli smo ga verjetno kot del obveznosti prvošolcev.

Ko znova gledam svoj sijoči obraz, razmišljam, kako daleč smo v slovenski družbi kljub vsem njenim pomanjkljivostim prišli vsi skupaj. Pionirizacija prvošolcev v prejšnjem režimu je seveda bila prvovrsten poskus indoktrinacije najmlajše in najranljivejše populacije po zgledu sodobnih praks beloruske in severnokorejske države. Od takrat do današnjih praks se zdi zelo daleč. A oddaljenost je relativna, preteklo je l...