Ah, spet zamujam, si jezno rečem in še dodatno pritisnem na plin. Pot me pelje mimo Višnje Gore, Trebnjega, Mirne in Mokronoga (Brane, ne zameri mi, ker se nisem utegnil ustaviti na Mostu) v Šentjanž. K Repovževim, kakopak. V eno od najboljših in meni najljubših slovenskih restavracij se vedno rad vračam. Zaradi pristne gostoljubnosti in kulinarične odličnosti. Pa ker imajo odnos do tradicije in okolja, iz katerega izhajajo. Pri Repovževih vedno znova presenečajo z inovativnimi kreacijami in strmenjem k popolnosti. Dejstvo, da je med istimi zidovi pred dobrim stoletjem s kozarčkom cvička velikodušno nazdravljal tudi Janez Evangelist Krek, je samo še pika na i.

A tokrat smo pri Repovževih s posebnim razlogom. Na ta dan pred desetimi leti sta namreč Mojca in Marko dahnila – da. Štiri otroke, tri smejalne gubice in deset let kasneje še vedno izžarevata isto dvojino, kot sta jo izžarevala na poročni dan.

Premalokrat se vidimo, ugotovimo skupaj. Kljub temu da živ...