Veliko veselje smo doživeli verniki celjske škofije, ko smo, čeprav mnogi samo prek ekranov, spremljali posvetitev novega škofa Maksimilijana. Nismo se več počutili kot pozabljena skupnost, ki ji nikakor ne morejo najti voditelja in pastirja. Posvetitev smo doživeli kot znova oživljeno Božjo navzočnost, kot Kristusov prihod k nam, v naše vsakdanje življenje in domovanje.

Obred posvetitve je res bogat in nepozaben, a meni se je najbolj vtisnil v spomin trenutek, ko je apostolski nuncij novemu škofu izročil evangeljsko knjigo. Dal mu je v roke načrt njegove službe, navodila njegovega pastirovanja in smisel njegovega imenovanja. To je tisto, po čemer se posvetitev razlikuje od nekega imenovanja ali izvoljenosti za ostale službe ljudstvu. Škof prejme v roke Božjo besedo, evangelij, da oznanja in živi ne sebe, ampak Kristusa, navzočega v Božji besedi.

Sedanji način življenja je poplavljen z besedami, saj nenehno brskamo po pametnih telefonih, beremo, pišemo, si dopisuje...