Zvečer si umivam zobe in zdi se, kot da je minil še en običajen dan.

A to je še kako daleč od resnice.

Meni morda roji po glavi le to, kaj sem počela, kaj je treba postoriti jutri, kdaj je treba vstati, kaj je še za pospraviti pred spanjem, a hkrati z mojimi povsem banalnimi mislimi se v šestih vzporednih vesoljih odvijajo ogromni premiki.

To vsakodnevno čudenje in prisotnost v življenju otrok se mi zdi od nekdaj hkrati največji izziv in največji dar. Kako obenem skrbeti, da funkcionira naša družina kot celota, in se istočasno v danem trenutku znati potopiti v otrokove oči, prisluhniti njegovim še tako mimobežnim domislicam, se približati njegovemu svetu, za katerega se zdi, kot da bi bil le korak stran, pa se kljub vsemu nikoli ne morem načuditi, kako me vsakič preseneti, ko prestopim tisto domala nevidno mejo? Kakšna prostranstva se mi odprejo, kakšne povezave – čudovita enkratnost, za katero čutim, da ni moja, da je sveta in da napaja neko pokrajino, ki...