Pred letom dni sem se na tem mestu spomnil svetega Janeza Pavla II. ob stoletnici njegovega rojstva. Med drugim sem omenil svoj najsvetlejši spomin nanj, njegov prvi obisk v Sloveniji. V minulih dneh je od tega dogodka minilo četrt stoletja, zato mu je misel ali dve posvetil že marsikdo.

Najbrž ni ravno sveža zamisel, da še sam dodam svoj obol. V obrambo svoji miselni lenobi lahko navedem predvsem dve okoliščini. Prvič sem eksplozijo veselja in sproščenosti, ki je bila povezana z obiskom, zares doživljal kot prelomnico. Drugič pa se kot zgodovinar že nekaj let ukvarjam s pojavom, da ljudje svojo mladost radi nekritično povzdigujejo v neizmerne višave, čeprav za to ni pravih razlogov. Nazadnje sem se zaradi tega nekoliko usajal ob spominu na teologa Hansa Künga.

Tokrat moram za hrbet stopiti samemu sebi. Pred petindvajsetimi leti sem bil pač mlad. Kot se za gimnazijca spodobi, sem bil prepričan, da na svetu skoraj ni pametnejšega človeka od mene. Nevarnost, da bi da...