Molitev ni le nizanje prošenj

»Mami, oči, zadnjič je bilo res lepo, ko smo šli skupaj na kolesarjenje! A bomo še kdaj ponovili?« Ne poznam starša, ki bi to otrokovo željo zmogel zavrniti.

Posebej težko zavrnemo otrokovo željo, če se zna najprej zahvaliti za tisto, kar smo že naredili zanj. Zanimivo, da so takšne skoraj vse prošnje izvoljenega ljudstva h Gospodu. Na ta način je molil tudi Jezus, še preden je obudil Lazarja: »Oče, zahvaljujem se ti, da si me uslišal …« (Jn, 11,41). K tej obliki nas kristjane spodbuja tudi apostol Pavel, ko pravi, naj vse želje izražamo Bogu tudi z zahvaljevanjem (Flp 4,6).

Zahvaljevanja ne potrebuje Bog, ker njegovega srca ni treba 'mehčati' z zahvalami. Potrebujemo ga mi, da okrepimo vero, kaj vse je že storil za nas.

Bogu smo se dolžni zahvaljevati. Kaj bi nam ostalo, če bi jutri imeli le to, za kar bi se mu danes zahvalili?