Kot otrok sem zelo rada plezala po drevesih. Pred domačo hišo smo imeli visok oreh. Veje so bile kot nalašč za plezanje, z vrha pa se mi je odpiral popolnoma drug pogled. Tam, visoko na drevesu, sem našla svoj mir, tam sem se počutila dobro, tam sem bila lahko to, kar sem.

Zdaj že dolgo več ne plezam po drevesih. Svoj mir najdem v molitvi in navzočnosti Boga. Ob njem se učim sprejemati tudi svojo nepopolnost. Sicer pa rada opazujem vnuke, ki tako kot nekoč jaz radi plezajo na drevo pred našo hišo. Starejši so, višje zmorejo, več si upajo.

Upam in molim, da bodo tudi oni nekoč našli tisti mir, ki ga svet ne more dati. Vmes pa bo veliko korakov, vzponov in padcev. V teh časih lahko zasledimo mnogo zgodb mladih, ki doživljajo stiske in depresije, in mnogi si ne znajo pomagati.

Pred kratkim je prišla k meni vnukinja, ki šele vstopa v puberteto. Zaželela si je sadnega napitka. Med pripravo mi je zaupala svoje težave v odnosih s sošolkami. Zaslutila sem, kako po...