Bi si upali zaželeti nekomu tako?

Večkrat se spomnim na pokojnega Franca Perka, dolgoletnega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani in potem beograjskega nadškofa, kako je ob vsakem srečanju vedno znova načenjal pogovor o smrti. Na zelo prijeten, pa zelo stvaren način, tako da mi je še po tolikih letih živo pred očmi. Čutilo se je, da je o tem veliko razmišljal, ne z neko grenkobo ali strahom, ampak kot o nekem dejstvu, ki nas vse čaka in tega se lahko samo veselimo. Nazadnje pa je vsakomur zaželel lepo smrt. Tako lep je bil vedno ta pogovor.

Sprašujem se, na kakšen odziv bi naleteli, če bi ravnali tako kot on in bi ob slovesu vsakomur zaželeli lepo smrt. Bojim se, da ljudje tega večinoma ne bi znali razumeti in sprejeti ter bi jih kaj takega navdajalo z neko grozo. Saj se v naši družbi o smrti neradi pogovarjamo in če se le da, se takšnemu pogovoru izognemo.

Če pa natančno premislimo, je to ena najlepših želja. Vsi, prav vsi bomo umrli. Ne vemo, kda...