»Dober dan, se opravičujem, da se prej nisem oglasila, sem bila/imela …«

Kar naprej ta scenarij. Zdaj, ko sem ves čas doma, še pogosteje. Prej je bilo morda do neke mere še logično in razumljivo, da se ne morem oglasiti vedno in v vsakem trenutku, ko zazvoni telefon. Vsak ima obveznosti, seveda. Ampak halo, zdaj smo pa tako ali tako ves čas doma! Če nikamor ne greš, se vendar lahko oglasiš kadarkoli …

Sama imam s tem od nekdaj težave. Ne slovim ravno po dosegljivosti … Kdor me pozna, ve, da bo hitreje prišel do mene, če pokliče koga drugega v moji bližini.:) Seveda, počnem mnogo stvari, dejavnosti se kar vrstijo. Ni čudno, da nisem pri telefonu. In potem smo ostali zaprti v svojih domovih ... Pa je kljub temu še vedno ista zgodba! Zakaj, šmenta, se ne oglašam niti zdaj?

Seveda je vsak kdaj v situaciji, ko se zaveda, da preprosto mora biti dosegljiv v vsakem trenutku. A tokrat ne pišem o tem.

Prvič, to, da sem doma, tako rekoč ničesar ne spremeni....