Z Blažem Podobnikom sva se prvič srečala pred nekaj meseci. Kot je v debatah z razumniki tega kalibra v navadi, se hitro začne citirati tega ali onega avtorja, sploh če se srečaš prvič – da podkrepiš lastne izjave, predvsem pa, da preveriš, katere avtorje sogovornik pozna in katerih ne. Po dveh pirčkih, kot se spodobi in je pravično, pogovor preide v bolj esencialne vode na vlogo vere in krščanstva v aktualnem svetu. Blažu citiram encikliko Ljubezen v resnici in on mi ne ostane dolžan z Ratzingerjevim Uvodom v krščanstvo. Pr' mej duš, si rečem, uvoda nisem nikoli prebral, pa ga pri starših na polici gledam že desetletja. Naslednji dan sem šel za Bežigrad in sunil knjigo. In začnem brati. Kmalu za tem začnem kleti. Kako za vraga je mogoče, da imam to knjigo prvič v rokah pri svojih »rosnih« petintridesetih letih?

Skočimo slabih dvajset let nazaj. Na ŠKG. Profesor slovenščine Andrej Bartol je bil eden najbolj razgledanih profesorjev, kar sem jih imel v življenju. V razredu je...