Biskvit mora biti rahel in kot dih nežen, ravno prav sladek, brez priokusa po moki in brez dvoma privlačne oblike. Hribček ali vdolbinica nista dovoljeni, stremimo še k enotni luknjičavi strukturi na prerezu. Stepsti moramo zgledno količino jajc v penasto zmes, ki je steber biskvitne rahlosti. Vsekakor to lahko naredimo z električnim mešalnikom in gotovo tudi z malce skrivne sestavine, ki so jo odkrili šele v sredini 19. stoletja – s pecilnim praškom. Takrat se je število receptov za biskvit razbohotilo. Z več tekočine dobimo biskvit z več luknjicami, dodatek masla pa nam podari nekoliko bolj gost biskvit z nezamenljivim okusom.

Iz zgodovine poznamo znamenit biskvit. Pravijo, da je kraljica Viktorija, angleška kraljica, ki je živela v času odkritja pecilnega praška, oboževala posebno rahel in bogat maslen biskvit. Po pripovedovanju naj bi si kos peciva z marmela...