V starokrščanski ikonografiji najdemo sredi binkoštnega prizora podobo kralja, ki so mu z rok in nog padle verige in okovi. To je kralj Kozmos, poosebljena podoba stvarstva. Stvarstvo je po človekovem grehu podvrženo sužnosti, zapisano je razpadanju. Že površen pogled na bogoslužje zakramentov pa pokaže, da je smisel stvarstva prisostvovati pri odrešenju človeka: voda in olje pri krstu, birmi in maziljenju, kruh in vino v evharistiji. Snov stvarstva postane kot živi dom človekovega občestva z Bogom Očetom, kot sinovi in bratje in sestre. Odrešenega človeka prepoznamo po darežljivosti, ker iz njega sije ljubezen, s katero je ljubljen v odrešenju. Zato se odrešenemu človeku ponudi snov stvarstva kot konkretnost ljubezni. Vsa snov sveta želi, da bi jo človek prijel z ljubeznijo kot izraz njegove ljubezni do drugega. Ne da se ljubiti samo z mislijo in besedo, potrebno je dejanje; le dejanje potegne v ljubezen snov, ki se tako osvobodi sužnosti, v kateri jo držijo grabežljive egoistične...