V času šmarnične pobožnosti se rada spomnim na osnovnošolska leta, ko sem imela oltarček z Brezmadežno ob svoji postelji. Rada sem nabirala cvetje in skrbela za izbrane šopke ob njej, predvsem pa mi je dobro dela njena bližina, čeprav je bil samo plastičen kipec. Med odraščanjem sem se neopazno oddaljevala od nje. Veliko laže mi je bilo vzpostaviti stik z nebeškim Očetom in z Jezusom. Ob zavedanju lastne nemoči in krhkosti na poti zvestobe Očetu in Sinu pa se znova prebuja hrepenenje, da bi bila Marija moja sopotnica na poti vere. A odločitev ni enkratno dejanje. Vedno znova začenjam. Ob tem pa oživi spomin na izkušnjo, kaj pomeni zares zaupati Mariji …

Pred leti sem bila za novoletne praznike na duhovnih vajah Jezusove bratovščine v Paray le Monialu, ko smo se nekaj dni pripravljali na posvetitev Mariji. Globoko se me je dotaknilo, kako velik dar nam je s tem podarjen. Že na poti domov pa sem lahko preverila, ali ji resnično spet zaupam.

S tremi sopotnicami smo se...