France Pibernik je bil pristen človek. Beseda »pristen« sodi med tiste, ki v nas zbujajo dobra, lepa občutja, čeprav to po samem pomenu ni čisto nujno; tako je morda zato, ker globoko v sebi mislimo, da so ljudje, stvari in svet na koncu koncev, v svojem izvoru dobri, in da je zato vse, kar je neponarejeno, tudi dobro. Nedvomno pa je pristnost tista lastnost, ki nam zagotavlja, da vemo, pri čem smo: in to je vsekakor velika vrednost, komaj je mogoče poudariti, kako zelo velika. Še prav posebej pri ljudeh: in pri profesorju Piberniku, pri Francetu, je bila ta lastnost tako samoumevna, da je pravzaprav nisem več opažal. Nenavadno je pravzaprav, kako se človek navadi dobrega in lepega, kar nekako nehvaležno ga začne predpostavljati, pa čeprav je tisti zlati mir njegove človeške zanesljivosti v resnici bil hudo redka odlika, še sploh tam, kjer se o človečnosti in etiki in takšnih rečeh govori zelo na glas: med literati in kulturniki vseh vrst. In srečanja z njim, včasih skoraj redna, po...