V letu svetega Jožefa smo in 1. maj je praznik dela. Tudi Cerkev ga obhaja kot praznik sv. Jožefa Delavca, tesarja, ki je z delom svojih rok omogočal preživetje Božjemu Sinu in njegovi materi.

Sveti Jožef je bil zagotovo marljiv delavec, a ni bil deloholik. Trdo je delal, a si je vzel čas za vzgojo sina, za gradnjo odnosa z ženo, za slavljenje Najvišjega.

Zdi se mi, da je bil sv. Jožef v ravnovesju. Recimo, verjamem, da je dobro ujel razmerje med rutinskim delom – izdelavo lesenih izdelkov in – »brušenjem žage«, kot rečemo. Pri njem je bilo to pravzaprav dobesedno: brusil je žago (tudi druga orodja), brusil je svoje spretnosti, znanje, da je lahko bil učinkovit pri delu, in brusil je odnos z Bogom, da je lahko – kot pravi papež Frančišek – »vstal, vzel s seboj Otroka in njegovo Mater, in naredil, kar mu je Bog naročil«. S tem je rešil življenje Jezusa in Marije.

Da je v apostolskem pismu Patris corde poglavje Oče ustvarjalnega poguma ravno pred poglavjem O...