Fran Erjavec, ki se je v spomin rojakov zapisal s povestjo Ni vse zlato, kar se sveti, je leta 1884 poudaril: »Za narodovo največjo svetinjo, za največje dobro smatram jaz tisto, ki je jedenkrat izgubljeno, je izgubljeno za vse veke. In táko dobro je: jezik.«

Rodoljubi, ki so poseljevali predvčerajšnji svet, so imeli jasne kriterije: vedeli so, o čem se je mogoče pogajati in kje se da popuščati, pri katerih stvareh pa je treba biti neomajen. Hierarhija vrednot jim ni delala težav. Ker se v deset­letjih miru golo preživetje večinoma ni problematiziralo, so na prvo mesto lahko postavili identitetna vprašanja. Človek naj bo, kar je; kot tak naj tudi zaživi v duhovni harmoniji z vsem(i). In v materialni blaginji.

Seveda pa so tudi v 19. stoletju bili ljudje, ki so menili, da naj bo hierarhija vrednot drugačna. Marx in Engels sta, denimo, propagirala komunizem, ki se je trudil vreči obstoječi svet s tečajev. A značilno se zdi, da sta ga že leta 1848 označila za p...