Pred nekaj dnevi sem prvič letos zaveslal po Ljubljanici. Pravzaprav sem temu namenil dva dopoldneva z ranim jutranjim vstajanjem in sončni vzhod pričakal na vodni gladini. Drugi dan sem si dal duška, ko sem s kanujem zakrmaril v pravi snežni metež. Ker so se zaradi snega lomile veje vrb, sem se držal sredine reke, da ne bi padla kakšna name ali v čoln. V tem času so bregovi Ljubljanice ozaljšani s cvetočo čremso in črnim trnom, vrbe pa so vse v cvetju in že delno olistane, zato ni čudno, da so se s sokom prepojene veje lomile pod težo mokrega snega.

Vsaj prvi dan sem imel priložnost spoznavati živi svet bregov te nižinske reke, ki se mi tudi tokrat ni izneveril. Predvsem ptice so opozarjale nase bodisi s pesmijo ali preleti nad vodno gladino. Na razdalji petih kilometrov sem se srečal s sivo čapljo, ki je bila na blatnem bregu tako osredotočena na ribolov, da j...