Fakulteta za družbene vede je leto dni po demokratizaciji doživljala globok pretres. Študijski programi so si nadevali demokratični videz, literatura je nastajala sproti, profesorji stare šole so nam še vedno dali za pregristi članke v cirilici. Legendarni antropolog dr. Stanislav Južnič je pri eni od ur poskrbel za to, da so bile »oči vseh v shodnici uprte vanj«. Izza katedra nam je zapel velikonočno »Jezus naš je vstal od smrti, …« S trepetajočim glasom odpeta »aleluja« je bila popoln kontrast odhajajočemu socializmu in prihajajočemu liberalizmu, ki smo ga srkali v velikih količinah. Njegovi duši je na starost tak »eksces« pred študenti najbrž dobro del; ne spomnim se več, kakšen kontekst je dodal svojemu petju, a nikakor ne žaljivega. Večkrat je rad poudaril, da je »človek pri zadovoljevanju svojih potreb primerljivec« in glede tega je imel prav.

Ko bi bilo na mestu, da bližnjega – sorodnika, sosedo, sodelavca – pohvalimo za njegov dosežek, se nam pohvala zatakne globoko...