Vsak dan nas dopoldne mediji seznanijo z novimi podatki o koronavirusu: toliko je novih okužb, delež pozitivnih je toliko odstotkov, umrlo je toliko ljudi. Vse preveč polemiziramo o prvih dveh podatkih, tretji pa je velikokrat mimobežen, a bi moral biti ozaveščen. Z odra življenja opazujem in si želim, da bi oder postal kraj, od koder bi zaznala dragocen nauk o ljubezni, potrebi po sočloveku, solidarnosti, o tem, kako se v težavah najde sočutje in ljubezen.

Vsi si želimo, da bi zmogli žareti od sočutja do trpečih, od sprejemanja tistih, ki bežijo od resnice obstoja virusa, od razpoložljivosti, nasmeha in velikodušnosti do tistega, ki je izgubil upanje. Vsi si želimo, da bi država bila vedno bolj mati, ki je pozorna in skrbna do šibkih, ranljivih, ki so ostali brez zaposlitve in njihove družine razpadajo. Pokojni fizik Stephen Hawking je pet let pred smrtjo dejal: »Dokler je življenje, je tudi upanje.« Kaj pa upanje v današnjem času, ko med nami živi virus? Več kot leto nas...