Gospod, v Tvojem grobu je poleg Tebe
še veliko prostora,
zato lahko odložim tja vse,
kar bi moral že zdavnaj pokopati.
Tja polagam najprej virus, ki polni naše grobove,
tja prilagam naš strah, ki neti naše prepire;
tja med kamne bom odložil otrdelo srce,
da se zmehča in oživi ob Tvojem telesu;
tam, ob Tvojem vznožju je še prostor za moje poraze
in ob Tvoje vzglavje bom odložil svoje nemoči;
v preddverju se znebim svojih oltarjev z maliki,
da ne bom zapravljal časa za lažna upanja;
in tam, pri Tvoji srčni strani bom prislonil težo skrivnosti,
ki mi dela temačne in boleče trenutke.
Gospod, naj bo v njem še kaj prostora za naše nezaupanje,
ki nas omamlja z dvomi in pobegi;
odstopi košček groba še naši samozadostnosti,
s katero zidamo obrambne zidove;
stisni v njegov kot še našo žalost,
ki nas zaliva...