Izkazalo se je, da bomo že drugo leto zapored veliko noč preživeli pred ekrani. Koronski »post« se nadaljuje, epidemija ne pojenja. Je v takšnem vzdušju sploh mogoče praznovati? Mar niso strah, skrbi in žalost preveliki? Prav to srečamo v dogodkih velikega tedna.

Preselimo se za hip k žalujočim ženam, ki so na velikonočno jutro prišle h grobu, kamor so pred dvema dnevoma položili Jezusa. Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma so kupile dišav, da bi ga mazilile, pove evangelist Marko. Tako kot v mnogih izročilih in kulturah sveta so želele pripraviti truplo pokojnega na večni počitek, se še zadnjič posloviti od njega. Od kolikih dragih bližnjih se v tem času nismo mogli prav posloviti!

Navsezgodaj, ko je sonce vzšlo, so prišle, saj je bilo početje kar tvegano: grob so stražili vojaki. Kršile so »ukrepe«. Lahko si je predstavljati njihov strah, žalost, zmedenost. Misli: »Kaj ni bil Božji Sin? Kako se mu je lahko zgodilo kaj takega? In kaj je zdaj z vsemi...