Mami je zelo težko za hčerko

Večkrat se pogovarjam z gospo, ki ima hčerko invalidko. Kolikor se le da, ji poskuša olajšati življenje in ji pomaga. Zelo razumljivo, verjetno bi tako ravnala vsaka mama. Marsikaj bi želela imeti drugače, a ne more prav ničesar narediti. Zdi se, da je mama še bolj nesrečna kot hčerka. Mamo predvsem boli to, da hčerka ne more in ne more sprejeti svojega križa. Vsaj tako se ji zdi. Če bi bilo po mamino, bi se hčerka vedla drugače.

O tem se je gospa pogovarjala že z mnogimi ljudmi, ki se veliko družijo z invalidi in precej dobro razumejo, kako ti sprejemajo svojo invalidnost. Včasih malo drugače, kot si predstavljajo zdravi ljudje. In končno ima vsak človek pravico, da se na svoj način srečuje s svojo invalidnostjo. Včasih tudi malo drugače, kot si zamišljamo mi, ki v to nismo vpleteni. V vseh teh pogovorih ji je postalo jasno, da mora spremljati hčerko z vso pozornostjo in ljubeznijo, pustiti pa ji mora svobodo, da ravna tako, kot misli,...