Spoštovani!

Lepo prosim, če bi lahko na razmišljanja in dvome, ki v teh časih mučijo mnoge, ne samo mene, odgovorili, nas pomirili z nam razumljivo in tolažečo razlago.

Vse več nas je starejših, osamljenih, ki se nimamo nikamor drugam zateči v osami kot v molitev. Moliš, prosiš, da bi se to nevzdržno stanje končalo, pa nič. Prebiram časopise in revije, da bi zasledila kaj ohrabrujočega, a doživljam ravno nasprotno. Po večini so poročila o umorih, tragični in grozljivi podatki o družinskih nesoglasjih in podobno. Nikjer nobene utehe.

Nehote zaslišim svojo že pokojno mamo, kako vzdihuje in kliče Boga, kadar se je kaj hudega zgodilo. »O Bog, o Bog, kje si, da to dopuščaš?«

Zamislila sem se ob tem vzdihljaju. Saj res, kje je? Vsemogočen je, pa se dogaja iz dneva v dan več hudega, celo grozljivega. In ob tem razmišljanju mi pride na misel,...