Magnolije se prižigajo, čisto počasi: semtertja poblisne iz grmov reženj belo-vijolične zenice. Nizko nad ulico pa lebdijo živopisni oblaki: neslišne, mehke cvetne eksplozije so obmirovale na vejah, razraščene v nešteto vsakič znova presenetljivih drobnih vzorcev. Meden vonj je v mrzlem večernem zraku. Človek, ki ga nekoliko poznam, se rad sprehaja po zgodnjepomladanskih ulicah in okuša vse to. Včasih, posebej ob oblačnih večerih, se mu sicer dozdeva, da je v rastočem hladu izgubil sled, po kateri je šel proti samemu sebi ... a to je le srh, ki hitro mine. Res je: oči življenja niso več tako velike kot nekoč; izvir domišljijskih podob utripa počasneje in misli ne letijo več tako visoko, s tako silovitim puccinijevskim vzgonom. Toda sicer je še vse tu, predvsem pa občutek prostranosti in odprtosti življenja. Tisti občutek, ki mu je vedno govoril, da so še drugi prostori, ki jih hip prej še ni bilo videti. Da obstaja jutri, ki ne pritiska na glavo kot velikanski svinčeni klobuk, temve...