Glagol »dvigniti, povzdigniti« (hebr. rum, gadal; gr. hypsóo) se z negativnim prizvokom nanaša na greh človeške prevzetnosti (1 Mz 19,13), ki izhaja iz pozabe Božjih dobrot (5 Mz 8,14). Zato se h Gospodu, ki je edini prevzvišen, dviguje glas obsodbe (Iz 58,1), a obenem tudi krik odrešenja za ljudstvo (Iz 52,8).

Če človekovo samopoveličevanje vodi v uničenje (1 Mz 7,17), pa »poveličevanje« Boga (1 Sam 2,1) prinaša spoznanje Božje identitete, ki se razodeva v usmiljenju (Iz 30,8), blagoslovu (1 Mz 24,35) in odrešenju (2 Mz 15,2).

Bog povišuje ponižne (Lk 1,52) in to kaže s paradoksom povišanja križa (Jn 3,14). Bog, ki obljublja, da bo »dvignil in obudil« mrtve (hebr. qum; gr. egeíro: Iz 26,19) kot prvega obudi svojega Sina (Apd 3,15). Jezus je povzdignjen nad vse kot voditelj in odrešenik (Apd 5,30-31), da daruje Očetovega Svetega Duha (Apd 2,33). V tej moči z višave zmorejo apostoli dvigovati bolne k življenju (Apd 3,6-7) in skupni hvalnici Jezusovega privzdignjeneg...