V družinskem življenju je kar nekaj del, ki ne vzbujajo ugodja, ampak nasprotno – odpor. Imeti opravka z umazanijo, bruhanjem, iztrebki, grdimi navadami, nenehnim neredom pač ni nekaj, kar bi si človek sam od sebe želel.

Pred kratkim sem si po priporočilu ogledala švicarski film Starši, v katerem je do skrajnosti prikazana permisivna vzgoja s svojimi uničujočimi posledicami. Starejša sinova, ki bi se že morala odseliti iz skupnega stanovanja, sta kar ostajala doma in s svojimi grdimi navadami pila staršem kri. Vendar težava ni bila le v njiju, ampak tudi in predvsem v popolnoma nemočnih starših, ki nista bila sposobna postaviti nobene trdne meje. Potem sem se spomnila, kako sem na kmetiji, kjer sem odraščala, pogosto pomivala posodo in kidala gnoj. V meni se je živo prebudilo hrepenenje, da bi spet poprijela za vile in spet morala uporabiti vso svojo moč, da bi spravila polno samokolnico smrdeče gmote iz hleva na gnojišče. Kakorkoli neprijetno in odveč mi je bilo to tedaj,...